MAN

Ko veliki MAN zagleda, svoje dostojanstvo v cestni mlaki deževnice.

...ali pa...

:: Rumena linija dostojanstva ::

Spomin na zvijanje...

...posušene trave v bale :)

Star mlin, žito in fotografija

Obisk starega mlina. Back to the basic, back to the nature.

Mlinski kamen.

Fotolov medveda. Tokrat žal ne.

Polna luna, malenkostna pooblačitev, govorice o vsakodnevnem lomastenju medvedke z mladiči okoli "češplje", nastavljene hruške in jabolka po njegovi trasirani poti, izrazita želja so bližnjem srečanju skosmatincem,... na koncu pa nič. :( V jok in na drevo pa vse igrače sabo. Ah ne, bi bil pa fenomenalen občutek srečati medveda v neokrnjeni naravi nekje Bogu za hrbtom in še dvakrat zavito v neznanko. A tam je lepo, tam je čudovito, tam je ... zares "back to the nature". Hišna številka 1 in konec poti :) Igriva dva fantiča in gospodar, vesele narave zgovoren in vitežko pogumen. Bojda je že večkrat zrl medvedu v oči. Če ni bilo medvedke, sem slikal pa tale dva koštrunčka sredi ovsa.
Mlajši...

...in starejši.

Gasilska.

Prav posebno je bil prikupen tale navihanček, fotogeničen in sila prijazen.

Čakamo medveda.

Vmes pa malo skačemo čez skakalnico. Sevda popolnoma neustrašno, da bi padli.

Včasih je potrebno popraviti otroški izum.

Vsi smo čakali medveda. Neustrašna muca nas je le mirno gledala in bohotila svoj šarmantni kožušček.

Pa poglejmo, če se kosmatinec kje skriva.

Luna se že dviga, svetloba prihaja. V popolni temi je pa strašen občutek. Vsak gib te asociira na kosmato zver.

Takole nekako je izgledal prizor, brez medveda. :)

Super avanturca. Mogoče ga ujamemo kdaj drugič.

Stična 2007 - srečanje mladih Slovenije

»Kakor sem vas jaz ljubil, tako se tudi vi ljubite med seboj!« (Jn 13,34)

Ali je ljubiti sploh mogoče?
Vsak človek v sebi nosi hrepenenje, da bi ljubil in bil ljubljen. Kljub temu pa je ljubiti težko in pri ljubezni se srečujemo z mnogo zmotami in neuspehi. Marsikdo celo dvomi, da je ljubezen mogoča. Toda, ali se smemo kljub čustvenim primanjkljajem in razočaranjem ravnodušno prepustiti misli, da je ljubezen utopija in neuresničljivi sen? Nikakor! Ljubezen je mogoča in namen pričujoče poslanice je pomagati v vsakem izmed vas, ki predstavljate prihodnost in upanje človeštva, prebuditi zaupanje v resnično, zvesto in močno ljubezen, v ljubezen, ki ustvarja mir in veselje, v ljubezen, ki ljudi povezuje in jim omogoča svobodo in medsebojno spoštovanje.

Pogled v Cerkev.

Pokopališče.

Hiteli so pred oder, hiteli so v središče, hiteli so k pesmi in prijateljem, ... hiteli so v Stično! Razdeljenih je bilo okoli 7000 brošuric, vendar bi rekel, da je bilo še več mladih.

Podarim objem. Vsi si vedno želimo, da smo toplo in prijetno sprejeti. Vsak obiskovalec Stične je prejel objem. Tako se je vse skupaj začelo že zelo veselo in prijetno.

Moški predstavniki podeljevalcev objema. :)

Mlada skavtinja v družbi svojega spremljevalca.

Zvrstilo se je škofov da jih niti v 24mm objektiv ne dobiš vse. :) Njihova lokomotiva pa je na fotografiji.

Baloni v smislu gesla, prijateljstvo in nasmeh pa je posledica tega.

Tujci v Stični. Govorili so sicer nemško, vendar so od daleeeeč.

Gospod škof Peter Štumpf med pridigo. V ozadju same rdeče čepice, ena bela in ena s posebnim čarom; kot poslanec papeža.

Robert Friškovec med nagovorom. Tip je legenda. Poleg njnega je sveča obdana s samimi željami in mislimi. Letošnja nabirka je ša za dom, za ljudi po prestani kazni. Zbralo se je več kot 3300€. Hvala vsem. Kdor bi želel pomagati pri gradnji oz. z sredstvi naj poišče Robija.

On ne gleda pred sebe in ne glede lepoto in blišč, on gleda ljudi na obrobju, zavržene in pozabljene. Na tiste on bedi jih poskuša odriniti iz kota in jih postaviti nazaj na pravo pot. Legenda.

Pozdrav miru. 150 duhovnikov in stisk rok. Naj mir dejansko postane prezenten in ne zgolj beseda in misel.

Mladi artist. V ozadju srce na stenah cerkve.

Žareči pogledi in optimizem.

Party time, ampak na način slavljenja Boga.

Jezus rocks. :)

A sem mogoče že omenil, da je tale tudi "happy"? :)
Vse pleše in slavi, nori in živi!!

Več info o Stični na:

http://www.drustvo-skam.si/sticna/index.php

Jabolčni sok, letos pa ga je nasulo...

Ja, ne. Letos ga je bilo pa res too much. Thanx God, ampak dela je pa res velik. Prejšnja leta tam 80-130 litrčkov. Letos ga je nateklo 350 sočnih litrov. A kakšne imam prste? Kot da bi vrtal po zemlji, se udarjal po njih z macolo in jih dal najbolj nenadarjenemu slikarju porisat. Ampak to bo užitek ob pečenem kostanju in dobri družbi.

FOTO: wikipedia.org

Črno bela prošnja... Enigma.

Sanje, upanje, strah, preizkušnja, prošnja, molitev,... Le kaj se skriva za zaveso naših misli? Kakšne barve je meglica v naših dušah? Kaj je naš motiv in kaj paralizator? Vernik ali ne, vsak ima svoj svet kjer se predaja rokam nadmoči, tisto kar mu pomeni zavetje je oklep sveta.

Mostar

Kaj naj rečem? Kako naj začnem zgodbo? Ja, bil sem kar precej šokiran. Vse tiste vojne zgodbe iz balkana se zdijo sicer grozne, a te ne zarežejo v srčiko čustev. Prideš dol in imaš občutek kot da je še kak ostrostrelec na vrhu hriba in čaka ravno tebe. Požgano tu, porušeno tam, spet drugje napisi in zopet bližje obstreljene stavbe. Imel sem srečo, da sem temačne zgodbe Mostarja sličal direktno iz prve roke, od gospe iz Mostarja. Žal vdova! Vojna ji je prestrelila ne samo hišo, pač pa tudi srce. Izgubila je moža. Plača je taka, da bi jo sam zapravil v enem tednu. "Nikakvo". Ampak ljudje imajo vero, vero v boljše življenje! To jih drži pokonci. Bolečina neizbrisljiva, nezapolnjiva s čim lepšim, a pogumno srce in jeklena volja delata čudeže.

Pa poglejmo skozi okno. O ti mater... Vse je še naluknjano kot švicarski sir. Si predstavljaš, da si v bloku, trepetaš v kotu in poslušaš presketanje. Človek to ni dež, to je ratatatata v stranico tvojega bloka.

Ta fotografija se mi zdi pa svetovna. Gre za globoko sporočilnost fotografije. Ne pozabite, da je most povezava med muslimanskim in katoliškim delom Mostarja. Kaj hitro pa opaziš ženske odete v rute, muslimanke na nasprotni strani. Vbistvu si ne predstavljam tako dobro kako izgleda takšno sovraštvo in življenje v takem mestu. Miselnost, da pri njih ne bo vojne saj je mešanica verstev je bila zgolj izgubljena in utopljena iluzija. Zvok tankovskih gosenic, odmev granat in sliovito periodično ratata-tanje je oskrunilo tudi Mostarsko dušo. Most je bil porušen leta 1993 in dokončno obnovljen ter restavriran po starih načrtih v letu 2004.

Vsekakor pa naj bo tudi kakšna pozitivna. Ob našem obisku Mostarja smo naleteli ravno na skoke iz mostu. Pogumno! Višina je kar strahzbujajoča. Tudi Slovenci so bili med skakalci.

Banka. Oziroma ostanki nekdanje banke.

Umetniške slikarije v notranjosti.

Popisano, porisano, uničeno, zasmeteno, igle vsepovsod, ostuden vonj in sumljivi pogledi.

Mali fantič sedi dan za dnem na ulici in prosi za drobiž. Daš mu nekaj kar ti pade iz žepa in je presrečen, tebe pa gane kar v precejšnje globine tvoje zavesti. Ampak greš naprej in si nevede zatisneš oči.

Marija. Enake želje, enako upanje, enaka vizija, enake potrebe,... kot ti. A ona je bogatejša še za nekaj več. V sebi nosi poleg tega kar ti še neopisljivo in skelečo bolečino. Izgubila je očeta. Kako? Bil je ustreljen v policijskem avtomobilu, bil je policaj. Njen pogled sega skozi okno preluknjanega bloka s strašljivim stopniščem tja daleč čez oblake, tja v neskončnost. Pogreša svojega očeta, Slovenca. Ampak zoper tega ne more nič, lahko le stisne pesti in gre naprej.

Optimizen neskončen, a bridkost je plašč. Tatoo na njeni roki pa pomeni "oče". Ne pretiravam, ampak povem to kar človek začuti, ko se mu pred očmi vrstijo podobe in besede.

"Stop the war!" Malce fotografskega izživljanja in prikazovanja Mostarske zgodbe.

Izlet v Medjugorje. Kraj kjer so neskončne molitve vpile v nebo prošnjo po miru.

Križ. Jezus v podobi. Nad njim pa bedi Marija. Mati. Kaj čem goorit, saj fotografija vse pove.
Že iščem naslednji kraj kjer lahko se zgodba nariše kar sama. Hvala Mariji za dovoljenje za objavo fotografij.