27.6.07

Sonce, dež, sonce, dež, sonce,....

Pa naj se tam gori že odločijo kakšo vreme nam bodo namenili. Nekako me tale vremenski mix dela živčnega. No, ampak pozitivna stran vsega tega pa je tale fotografija, ki nastane ravno v precepu dežja in sonca.Zgradba pod mavrico je Osnovna šola Golo. V hribih ja. Sicer ne vem če je slovensko šolstvo ravno stacionirano pod mavrico (nedefiniranost bolonjskega sistema) je pa vseeno lepo pogledati tak prizor, sploh če se zavedamo, da v to zgradbo hodijo otročki od prvega do četrtega razeda.

23.6.07

God, help them, please!

Sobota in z njo sobotna priloga. Redko se spravim brat tiste dolge zgodbe, a vendar danes sem eno prebral takoj. Gre za zgodbo o sužje-lastniškem odnosu med delavci in delodajalci na Kitajskem, v številnih ilegalnih opekarnah. Kitajska kot zgodba o uspehu, vsemogočna nad 10% gospodarska rast in oh in sploh razvijajoča se dežela... skriva v sebi gadje gnezdo strahu, ponižanja in razvrednotenja človekovega dostojanstva. Nekaj gnilega je med tisto družbo, tam na vzhodu. Daleč stran od Slovenije mogočne stavbe, tovarne in ne vem kaj še raste kot šampinjoni v toplem in vlažnem okolju. Kaj pa je primarni element vsega tega? Opeka. Članek piše o opekah, ki jih ustvarjajo krvave, bičane, trpinčene in izumučene roke. Ljudje imajo kos kruha in kislo juho. Ta članek je dejansko "šok terapija".
Človek ne more verjeti, da to dejansko obstaja. Mislil bi si, da prebiram vesti o dogajanju iz časa industrijske revolucije... Lahko bi pisal in pisal, pa raje prosim Boga, da naj udari tam kjer je potrebno in blaži rane tam kjer krvavijo. Fotka je nekaj na to temo. Rožni venec sem našel obešen v kurilnici, kjer ga je oče obesil. On rad zbira zgodovinske predmete. Prav ta "molek" ima izredno zavidljivo starost. Nisem verski fanatik, ampak vsekakor, po takem branju sem si zaželel, da Bog, Alah, Buda, Šiva,.... kdorkoli že pač... pomagajo tamkajšnjim ponižanim otrokom in možem.

To so zgolj na kup nametana občutja ob branju besedila.

18.6.07

Pleh in nežne rokice

Se še spomnite vaše hoje pri enem letu starosti? Sigurno ne! Zagotovo pa ste že videli kako hlačajo in racajo takile majhni drobižki. Ne moreš, da se ne bi nasmejal in bil dobre volje. Ob takih trenutkih vsekakor prav pride fotoaparat. Človeka popolnoma prevzame nedolžen otroški nasmeh, žareče oči, rokice pa polne krhkosti in raziskovalnih gibov. Sweet!!!

Spominska fotka pred začetkom dirke.

Počasi in vztrajno. V kolikor mi bo fotograf pomagal, bom pa sploh čist vesel. :)

Aaaa... Joj kako je visoko tale kljuka. Prepričan sem, da mo bi uspelo. Ej stari, a lahko en krog? Bom prec nazaj!

Juhuhuhuuuuuu... jaz sem pa avtučka vozil...

12.6.07

Plesalka Ana Delo

Pozdravljeni bralce bloga. Včeraj sem odbrenkal izpit TRŽENJE STORITEV pri profesor Iči Rojšek. Moram rečt, da je bil ta predmet res zanimiv in koristen. Samo če se orientiram na sestavo BDP-ja v Sloveniji, mi je hitro jasno, da je delež storitev v slovenskem BDP-ju cca. 60% in da vse teži precej k storitvam. Objavljam fotografije iz moje prve uporabe objektiva Canon 24-70/2.8 na snemanju za intervju v reviji City Magazine. Mladenka Ana Delo, simpatično bitjece da je kaj, je odlična plesalka. Uči orientalske plese. Si lahko mislite, da sem nadvse užival :) Nažalost sicer pred mano ni nič zaplesala, je pa bil užitek na samem snemanju.

Tukaj se vidi pa še mene. Malo za hec.

8.6.07

Obnova Ižanske ceste

Kaj naj rečem?!? Končno!!! Zares, končno so se spomnili obnoviti "Ižanko". Cesta se nagiba skupaj z zemljino krivino, razpoke kot v zemlji, ki dva mesca ni začutila dežne kapljice, iz asfala imamo pravo ižansko floro,... Naj fotografije povedo o kritični situaciji.

Odstranjevaje uičenega in dotrajanega asfalta.

Mad Max. Stroj oskrunil spokojnost narave.
Atomski vek in pohod pobesnelih strojev na barjanska tla.

Omejitev hitrosti na 60 km/h, normalna povprečna hitrost (kadar ni radarjev) 100-120 km/h. Tokrat zares omejitev vredna omembe, sicer si ob amortizerje. Sam sem jih že menjal.
Omejitev velja tudi za divje živali :)

Pozor, lučke ne delajo!

Katastrofa na cesti, po kateri vozi narod vse od Iga do Kočevja.

Tokrat gre zares. Ni prehoda.

Drama sredi barjanskih travnatih površin.

Obvoz se vleče kot jara kača. Tam kjer si lahko rolal, tekel in kolesaril praktično brez skrbi, tam se premika avtomolistična karavana, "highway breaks the peace"

Wtf... V ozadju ižanski ponos - Krim - a pred njim propadajoča cesta. Tu naj bi se peljal Bill Clinton, ko je bil na obisku v Sloveniji.

Romantika ob cestišču.

Romantika 2. del.

Žajfasta foto novela se končuje.
Sožitje krhke travice in robustnega nagubanega asfalta.

Dež me je nalival vsake 10 minut.

Tukaj z rolerji? No thanks!!!!

Ožilje ižanske ceste.

Verjamem, da je ižanska cesta pojem zase, vseeno pa je sramota!!! Good luck!

5.6.07

In memoriam: BAR 2 - Epizoda 1

Reality show. Hmm. Za moje pojme new age trikotnik psihologije, marketinga in socializacije. Kaj imam jaz tu? 3 meseci intenzivnega fotografiranja, 3 meseci palete čustev, 3 meseci spoznavanja nastajanja reality showa, 3 meseci... resničnostnega šova. Izurjen tandem Aleš Hostnik in Vito Zgonc je 3 mesece zamrzoval trenutke za ljudstvo željno resničnostnih zgodb. Ob mapi s fotografijami bi vam lahko napisal celostransko zgodbo. Kdor je delal na kakšnem tako obsežnem projektu ve, da je to pisan mozaik, dramatičen labirint in lepljenka iz raztrganih koščkov pisanih revij. Malce poetično, pa vendar.

Ne boste verjeli, še vedno je izpitno obdobje in še vedno me čaka gora literature. Zategadelj zgolj fotografije iz arhiva. Brskam v ogromni mapi z naslovom BAR2. Postal vam bom nekatere fotografije, ki se meni zdijo zanimive in morda celo niso bile objavljene. Fotografije bodo prijalaje na blog kontinuirano.

Naletel sem na fotografijo, ki me je zelo nagovorila. Barovci so šli na zdravniški pregled. Odvzem krvi, za mnoge strašljivke, za nekatere srhljivka, so pa ljudje, ki to mirno prenesejo. Meni osebno tudi ni ravno prisrcu takšno poseganje v moje telo. Tokrat, v tej obliki sploh ni važno katera BARovka je to. Poanta je v zgodbi fotografije. Tale zdravnica je bila sicer prijazna ampak roke so se ji tresle še bolj kot kakšnemu revčku pred javnim nastopanjem. Vidla je pa tudi bolj na pol. Skratka, še mene je srh preletaval. Škoda, da ne moremo kri darovat kar preko elektronske pošte in bi jo dodali kot priponko. :)

Ok. Takole se je pa vse skupaj začelo. Prva naloga, prva reportaža. Uuu lažem. Pred tem sem fotkal Gasperja v bolnici, barovce skupinsko in stanovanje z podrobnostmi za PR potrebe. Kmalu za tem so tovrstne fotografije poplavile revije in časopise, seveda je v ozadju povsem kapitalistični namen. Homo racionalis, kakopak!?!
Zbor ekipe ob 5.00 pred stavbo POP TV" Ekipa se je v precej zglednem času zbrala, izjemno zgodnji uri navkljub. BAR avto odpelje in se ustavi pred stanovanjem. In kaj sledi? Tako kot to jutro, tako je bilo vsakokrat, ko so imeli izlete, naloge in izzive v jutranjih urah. Po svoje logično, saj so delali do jutranjih ur. Ampak vseeno dolgo in dolgočasno čakanje pred stavbo in razdiranje praznih šal, zmrzovaje pred vrati ter pogovori nevredni počenega groša niso bili ravno človeku pogodu. Ampak kaj hočemo, to je magični pojem "reality"!
Skratka. Sedimo v avto in se peljemo proti Kopru. Gašper je dobil nalogo biti gasilec za en dan. Izbrali so ga gledalci. Naj vas spomnim, imel je poškodovano koleno. Neizpodbitno drži, da mora biti gasilec v kondicijski pripravljenosti. Ravno zato je Gašper moral opraviti jutranji tek, fitnes trenutke, poligon lekcijo in izobraževalne minute. Je poba nekajkrat kar pošteno moral zadihat.

Spoznavanje z gasilskim aa-uiuiuiuiuiuiu-uuu voznim parkom. Odpri pokrov, razpelji cev, odvij ventile, drži močno, .... Nekaj v tem smislu je bilo moč slišati. Ne spomnim se več kaj je bilo povedanega glede reakcijskega časa, vendar slišal sem, da ima Ljubljanska brigada cca. 60 sekund za izhod. Verjamem, da je bila tole kar težka naloga za Gašperja. Spuščati se po gasilski "štangi", nositi težko opremo, dihati kisik iz bombule. Že skoraj na koncu ... Takrat pa četudi verjetno ne bo priznal, se je kar malce "usral". Klic, sporočilo, panika, pfff in že smo na poti. "Gašper, zares gre, z nami greš!" Garaže se odpirajo, sirene tulijo BAR ekipa pa v nizkem štartu. Z nadvse tulečimi sirenami in utripajočimi lučmi smo drveli po avtocesti, skozi križišča, čez rdečo luč in polno črto. Viu-viu-viu-viu. BAR avto pa za njimi. Noro dober občutek. Prišlu smo "nekam", kjer je dejansko gorela hiša in dim se je valil na okoli. Akcijaaaaaaaa. "No, Gašper, vidiš takole nekako potekajo naše reševalne akcije. Tole je bila zgolj vaja in plastična 3D ponazoritev našega dela z dvignjenim adrenalinom." Skupinsko fotkanje, poslovilne besede in šus proti Ljubljani.

Ta fotka je bila posneta nekje Bogu za hrbtom v divjini ob močvirnatem jezeru, zneznansko ogromno vlage v zraku in meglicami. Totalna divjina. Meni je fotka posvoje zanimiva. Naj pa vam povem še karakteristike fotografije. Fotoaparat Canon EOS 20D, čas 1/60, zaslonka f/2.8, goričnica 200mm, ISO 3200. Pa še fotkal sem iz roke in z nogami v blatu :) Posneto že proti koncu showa, ko sta bila samo še dva kandidata. Izmed preostalih dveh je bil mladenič na fotografiji moj favorit. Lahko vam povem, da je bilo mraz ko svina. Temno pa ko v rogu.

Hoja po žerjavici. Silhuete so BARovci. Njihov woodoo maestro jih je odlično zmotiviral. Sem se počutil kot pri indijancih. Vbistvu se poglobiš vase, umiriš negativno energijo in utrdiš vero v uspeh.

Negotovost se je stopnjevala. Oblak dvomov se je gostil nad njihovimi glavami. Bi ali ne bi? Imam dovolj poguma? Ufff. Na zunaj vsi korajšni, v njih bitu pa je odzvanjal strah.

Ritualni ples okoli ognja. Bose noge in misli tam daleč stran. Die Meditationubungen...

Vedno vse ozvočeno, posneto in zabeleženo. V oddaji reportaža dolga 3-5 minut, traku posnetega za 7-10 ur. Kilometri traku. Še dobro, da jaz lahko vsakič znova resetiram spominsko kartico :)

4.6.07

Kaj sledi...

...vbistvu ne vem kaj naj dam gor. :)

Mogoče podobo nekega poletnega jutra izpred mojega okna.

2.6.07

Turčija 2006

Odložite pisala, čas izpita je potekel! Tako se je zaključilo poletno izpitno obdobje. Makroekonomija 2 pri profesor Marjan Senjurju je naredila piko na i. A vam še nekaj odbitega povem?! Ležim na senzacionalni plaži v Kemerju, v senčki itak, ker je bilo 45 stopinj, pijem afrodizični koktejl, misli se barvajo in meglijo.... Skratka floating atmosphere. Zadet od sonca, od koktejla, od odklopljenih misli in počitnic se sprehodim do cyber caffee-ja tako malo počekirat, če so rezultati... Pulz se je dvignil, oči zažarele in sline so se pocedile ker sem pomislil na Effesa. Senjur, see ya! Bodi dovolj....

Naslednje jutro via Brnik. My first time na avionu. Odhod v Turčijo, natančneje Kemer. Prva fotka je iz letališča v Kemerju.

Takole izgledajo številni rastlinjaki iz ptičje perspektive. Turčija pridela dovolj hrane za vse državljane. Imajo hudo dobre namakalne sisteme, čeprav si tega ne bi mislil. Vozili smo se skozi praza prostranstva kjer je bilo miljaužnt obdelanih njiv in vsaka ima svoj namakalni sistem. Cool!

S to fotografijo sem želel poudariti izjemno pereč problem bipolarnosti družbe, razslojenosti oziroma podobo pred in za masko. Hoteli rastejo kot gobe po dežju, vsak dan kakšen nov. Res hotelov je pa res ogromno. Posnetek je nastal v Antalyi, kamor smo šli na izlet (eno uro vožnje iz Kemerja). Skratka, vidi se, kako močno je ta del Turčije odvisen od turistične panoge. Vse živi za to. Vendar temna plat zgodbe je barakarsko naselje, revščina in neumorno prodajanje kiča, balasta in cenene robe napihnjenim Rusom.

Tovrstnih prizorov je kolikor želiš. Izredno veliko je ječmena iz katerega delajo Jeni Raki. Če kdo ne ve kaj je to, naj vam povem da je podobno Uzotu, Sambuki,... Janež cveti belo in tam so prav plantaže janeža. Na fotografiji lahko vidimo izrazito feralitno prst, polno železa.

Pamukale. Naravni spomenik, samodejni arhitekturni in umetniški vrhunec :) Se še spomnite posodic v Postonjski jami? No to je popolnoma ista zadeva, samo da je na površju. Od daleč vse skupaj izgleda kot vsemogočni kamnolom. Če se ne motim, je vse skupaj pod Unescovo zaščito, vendar ne bom dal roke v ogenj. Znamenitost si prihaja ogledaovat vsamogoča raja iz vsepovsod in ravno to je vzrok za oskrunjanje naravne dediščine.

Myra. V skalo izklesani grobovi. Oropani in zapiščeni. Poleg je ogromen amfiteater. Na takem kraju se ti misli malce zamrznijo, obrnejo in se introvertirajo. "Sem na nekdanjem pokopališču, tu so ljudje molili in gojili kontemplativni odnos do stvarnosti, do bližnjih." Ampak, včasih je grob zares veljal za nekaj mističnega. V Pamukalah je blizu naravnega apnenčastega arhitektonskega čudeža kar mrgolelo grobnic, izklesanih iz ogromnih skalnatih blokov. Se vidi, da tu že diši po Grški mitologiji, skrivnostnosti in mistiki.
Nogomet in borba za stranke. Večerni corso, trgovine in glavna ulica, lokali in velika platna kjer se gleda nogomet in pije Effes. Ne toliko zaradi nogometa, pač pa zaradi skorajšnjih spektaklov ob polčasih. Lokal pri lokalu. Turistov polno. A borba za vsakega gosta prežeta z erosom, predanostjo in smislom za show. Požiralci ognjenih palic, bruhanje ognja, turški ples po mizah, ples in šviganje okroglih lesketajočih ploščic na blagu okoli pasu... Žur!
Tkanine, tkanine, tkanine,... Prevleke za vzglavnike zares domiselne in kvalitetne. Luštno! Preproge. Izdelava na različne načine. Volna na volno, volna na svilo, svila na svilo. Cene od 50 do 50.000 €. Sprehajaš se po sobanah, kjer so stene prekrite s preprogami. Okoli tebe pa mrgoli prodajalcev, ki bi te na vsak način radi zvabili v svojo prodajalsko psiho kletko.
Sand city. Si predstavljate gradove Kralja Matjaža na Koroškem, kjer je vse narejeno iz snega? No, tukaj je vse narejeno iz peska. Res zanimivo. Všečen lightening, postavitev, motivi in sama ideja.

Prodajalci najverjetneje zlatnie, usnja ali tekstila, si ga jemljejo zares na izi. Takole se dva sosedna prodajalca ob dopoldanskih uricah krajšata čas z igro. Pijejo čaj, kramljajo in živijo s tokom časa.
Turčija dežela začimb in čaja. barve in vonjave. Okusi in skušnjave.
Pozdravček iz kraja Kemer. Hotel Turkiz, 5* Zares, splačalo se je!!!
Temperatura 45 stopinj. Vroče in tudi ponoči soparno. Na vsakem koraku ti ponujajo svež in naraven pristen sok iz pomaranč. ne daleč stran so nasadi pomaranč vrste Finike. Okusno! Zakaj je napisano v dolarjih? V Turčiji mrgoli Rusov. Bogati debelušni beloritneži pridejo in pokupijo pol Turčije. Napisi, cene, pozdravi in ogovarjanje prodajalcev... vse v ruščini. Ampak, nekajkrat sem govoril s prodajalci (prijaznost JE njihova vrlina) in pravijo, da je kvaliteta standarda padla. Rusi so zadovoljni z vsem. Logično, tam ni ničesar, tam je vodka, mraz, ogromna premoženjska razlojenost, prostitucija in kriminal. Ni harmonije in ni dinamike. Boš kozarec pomarančnega soka? Oooo izaprel bi iz mene, vroče mi je.
Prizor iz ulice. Vbistvu priročna zadeva, a kaj ko sem se ves čas sprehajal v poletnih natikačih. Uuu opazil sem, da so mladi moški, vsi lepi in okiteni, ob večerih vedno v dolgih hlačah. Zanimivo. Jaz za živo glavo ne bi dal nase dolgih hlač, kaj šele kavbojk.

Tole moraš prebrat. Gremo štirje Slovenci v trgovino z usnjenimi izdelki. Jakne povečini. Pokazali smo zanimanje za večji nakup. Šefeje kar zaprl trgovino in nas povabil v kletne prostore trgovine. Aaaa klima,... takoj ponudi truški čaj, kar je njihova navada. Proces shoppinga se je začel. Vsi štirje izberemo vsak svoo usnjeno jakno. Krasno. V tem nakupovanju sem pa res užival. Posvetijo se ti, pomagajo in so iskreni. Moja jakna je imela predolge rokave. Ni problema. Na licu mesta mi je prikrojil primerno dolžino. :) Vmes so ohlajene čajčke zamenjali za sveže skuhane. Postopek plačila pa je potekal kakšno uro. Debatirali smo o gospodarstvu v Sloveniji in Turčiji, o cenah bencina, o brezposelnosti in socialnem statusu. Res doživeto. Na koncu seveda "cenkanje alias barantanje", nakup in nasvidenje! Obvezno pa vizitka. Zavedajo se, da obstoječa stranka je največji profit maker.

Skratka... zaljubil sem se v Turčijo. Še bi / bom šel. Konec turške pravljice, prihod na Brnik in slovo od prekrasnih počitnic.