Črno bela prošnja... Enigma.

Sanje, upanje, strah, preizkušnja, prošnja, molitev,... Le kaj se skriva za zaveso naših misli? Kakšne barve je meglica v naših dušah? Kaj je naš motiv in kaj paralizator? Vernik ali ne, vsak ima svoj svet kjer se predaja rokam nadmoči, tisto kar mu pomeni zavetje je oklep sveta.

God, help them, please!

Sobota in z njo sobotna priloga. Redko se spravim brat tiste dolge zgodbe, a vendar danes sem eno prebral takoj. Gre za zgodbo o sužje-lastniškem odnosu med delavci in delodajalci na Kitajskem, v številnih ilegalnih opekarnah. Kitajska kot zgodba o uspehu, vsemogočna nad 10% gospodarska rast in oh in sploh razvijajoča se dežela... skriva v sebi gadje gnezdo strahu, ponižanja in razvrednotenja človekovega dostojanstva. Nekaj gnilega je med tisto družbo, tam na vzhodu. Daleč stran od Slovenije mogočne stavbe, tovarne in ne vem kaj še raste kot šampinjoni v toplem in vlažnem okolju. Kaj pa je primarni element vsega tega? Opeka. Članek piše o opekah, ki jih ustvarjajo krvave, bičane, trpinčene in izumučene roke. Ljudje imajo kos kruha in kislo juho. Ta članek je dejansko "šok terapija".
Človek ne more verjeti, da to dejansko obstaja. Mislil bi si, da prebiram vesti o dogajanju iz časa industrijske revolucije... Lahko bi pisal in pisal, pa raje prosim Boga, da naj udari tam kjer je potrebno in blaži rane tam kjer krvavijo. Fotka je nekaj na to temo. Rožni venec sem našel obešen v kurilnici, kjer ga je oče obesil. On rad zbira zgodovinske predmete. Prav ta "molek" ima izredno zavidljivo starost. Nisem verski fanatik, ampak vsekakor, po takem branju sem si zaželel, da Bog, Alah, Buda, Šiva,.... kdorkoli že pač... pomagajo tamkajšnjim ponižanim otrokom in možem.

To so zgolj na kup nametana občutja ob branju besedila.