31.8.07

Črno bela prošnja... Enigma.

Sanje, upanje, strah, preizkušnja, prošnja, molitev,... Le kaj se skriva za zaveso naših misli? Kakšne barve je meglica v naših dušah? Kaj je naš motiv in kaj paralizator? Vernik ali ne, vsak ima svoj svet kjer se predaja rokam nadmoči, tisto kar mu pomeni zavetje je oklep sveta.


22.8.07

Mostar

Kaj naj rečem? Kako naj začnem zgodbo? Ja, bil sem kar precej šokiran. Vse tiste vojne zgodbe iz balkana se zdijo sicer grozne, a te ne zarežejo v srčiko čustev. Prideš dol in imaš občutek kot da je še kak ostrostrelec na vrhu hriba in čaka ravno tebe. Požgano tu, porušeno tam, spet drugje napisi in zopet bližje obstreljene stavbe. Imel sem srečo, da sem temačne zgodbe Mostarja sličal direktno iz prve roke, od gospe iz Mostarja. Žal vdova! Vojna ji je prestrelila ne samo hišo, pač pa tudi srce. Izgubila je moža. Plača je taka, da bi jo sam zapravil v enem tednu. "Nikakvo". Ampak ljudje imajo vero, vero v boljše življenje! To jih drži pokonci. Bolečina neizbrisljiva, nezapolnjiva s čim lepšim, a pogumno srce in jeklena volja delata čudeže.

Pa poglejmo skozi okno. O ti mater... Vse je še naluknjano kot švicarski sir. Si predstavljaš, da si v bloku, trepetaš v kotu in poslušaš presketanje. Človek to ni dež, to je ratatatata v stranico tvojega bloka.

Ta fotografija se mi zdi pa svetovna. Gre za globoko sporočilnost fotografije. Ne pozabite, da je most povezava med muslimanskim in katoliškim delom Mostarja. Kaj hitro pa opaziš ženske odete v rute, muslimanke na nasprotni strani. Vbistvu si ne predstavljam tako dobro kako izgleda takšno sovraštvo in življenje v takem mestu. Miselnost, da pri njih ne bo vojne saj je mešanica verstev je bila zgolj izgubljena in utopljena iluzija. Zvok tankovskih gosenic, odmev granat in sliovito periodično ratata-tanje je oskrunilo tudi Mostarsko dušo. Most je bil porušen leta 1993 in dokončno obnovljen ter restavriran po starih načrtih v letu 2004.

Vsekakor pa naj bo tudi kakšna pozitivna. Ob našem obisku Mostarja smo naleteli ravno na skoke iz mostu. Pogumno! Višina je kar strahzbujajoča. Tudi Slovenci so bili med skakalci.

Banka. Oziroma ostanki nekdanje banke.

Umetniške slikarije v notranjosti.

Popisano, porisano, uničeno, zasmeteno, igle vsepovsod, ostuden vonj in sumljivi pogledi.

Mali fantič sedi dan za dnem na ulici in prosi za drobiž. Daš mu nekaj kar ti pade iz žepa in je presrečen, tebe pa gane kar v precejšnje globine tvoje zavesti. Ampak greš naprej in si nevede zatisneš oči.

Marija. Enake želje, enako upanje, enaka vizija, enake potrebe,... kot ti. A ona je bogatejša še za nekaj več. V sebi nosi poleg tega kar ti še neopisljivo in skelečo bolečino. Izgubila je očeta. Kako? Bil je ustreljen v policijskem avtomobilu, bil je policaj. Njen pogled sega skozi okno preluknjanega bloka s strašljivim stopniščem tja daleč čez oblake, tja v neskončnost. Pogreša svojega očeta, Slovenca. Ampak zoper tega ne more nič, lahko le stisne pesti in gre naprej.

Optimizen neskončen, a bridkost je plašč. Tatoo na njeni roki pa pomeni "oče". Ne pretiravam, ampak povem to kar človek začuti, ko se mu pred očmi vrstijo podobe in besede.

"Stop the war!" Malce fotografskega izživljanja in prikazovanja Mostarske zgodbe.

Izlet v Medjugorje. Kraj kjer so neskončne molitve vpile v nebo prošnjo po miru.

Križ. Jezus v podobi. Nad njim pa bedi Marija. Mati. Kaj čem goorit, saj fotografija vse pove.
Že iščem naslednji kraj kjer lahko se zgodba nariše kar sama. Hvala Mariji za dovoljenje za objavo fotografij.

17.8.07

In ostala je le sled in spomin

Tunizija. Zgovorna in skrivnostna.

Letališče Brnik aja pomota, letališče Jožeta Pučnika (fotografija v prejšjem postu) in obvezno jutranja kavica, kot del potovalnega rituala. Vedno za isto mizo, vedo na istem stolu. :) Let v mesto Monastir.

Letališče v Tuniziji. Monastir. Takoj sem začutil drugačnost. Dolge kolone in zmešani koktejl narodnosti, barv, veroizpovedi,... Obvezno ožigosanje s štampiljko v nov biometrični pasuž.Priznam, da so oči kar malce švigale naokoli zaradi tolike raznolikosti. Slikal sem zdolgočasenega uradnika, kako štanca štampiljke v potne liste, mrko gleda in samo nekaj potiho govori sebi v brk. Slike nisem objavil za sak slučaj, saj sem imel opravka s policijo zaradi tega posnetka.


"O sveta božja pomagavka, sedem križev in težav,..." kako to delajo s prtljago. Moji potovalki so odtrgali ročaj. To leti vsevprek in boom na tekoči trak, kjer vsi napeto čakamo na svojo prtljago.

Vožnja v Hammamet. Avtomobilov je sicer kar veliko, a razkorak med bogatimi lastniki hotelskih kompleksov in revnimi mimobežnimi posamezniki je izjemen. Muslimanski svet. Ženske zavite v rute. Tunizija najbolj liberalna muslimanska država. Še moliti jim ni več potrebno 5x na dan, saj vse molitve lahko združijo v eno večerno. Veljavnost ženska = moški kar je bil velik korak k ureditvi družbe.

Standard za voznike: odprto voznikovo in sopotnikovo okno, naslovnjena roka na avto. Bi rekel, da kar 95% avtomobilov zaznamuje ta simbol. Imajo celo neke vrste sporazumevanje z rokami. Svašta. Aja, da ne govorim, da sem se peljal po meni zdeče se dvopasovni cesti (sicer kaj je to obnova črt na cesti še niso vzeli pomoje) na kateri se brez problema peljejo tudi do 4 avtomobili vzporedno. Prehitevanje po levi in desni je vsakdanje. Je pa nekaj. Taksisti so zelo dobri vozniki. Res se ti sproži veliko adrenalina med vožnjo, a vseeno imaš nek varen občutek v tistih rumenih taxijih, ki jih je skoraj polovico voznega parka. Za občutek je 8km prišlo 6 tunizijskih dinarjev kar znaša 3,5 evrskega premoženja.

Ženske zavite v rute (se opravičujem, ker se ne spomnim točnega izraza za to) se kar precej skrivajo, če pa se ne, pa za njimi hodi kak temnopolt možakar, črnih obrvi, peklenskih oči, z odpeto srajco in še s kakšnim prijateljem, tako da te je kar malce strah fotografirati direktno tako gospo. Sej ne rečem, mogoče bi lahko kakšni rekel, pa mi je bilo malce nelagodno.

Tunizijski stari ata ob jutru nadzoruje promet in si ogleduje kaj se dogaja. V ozadju pa pripravljajo tržnico za prodajo lubenic in melon. Posnetek narejen na ogromnem rondoju.

Temperature se vrtijo okoli 45 stopinj in zato mora evropski človek neprestano nekaj piti, sicer lahko kar hitro postane utrujen. Tega se zavedajo tudi stanovalci v najbolj trgovsko pomembnih uličicah, kjer ti lahko prodajo tudi plastenko vode iz posode z ledom. Sicer izgleda kot da me pozdravlja, v resnici pa me je nagnal in v zameno želel še denar. Itak sem mu dal tisti dinar, ker sem ga že čist vsakemu. Kar je na tej fotografiji malce neokusno je to, da morajo otroci v že zelo mladih letih delati po cele dneve, da lahko preživijo. Povprečna plača je 250€. Koliko pa je v Sloveniji? 800€?

Nekaj za ženske predstavnice. Vsekakor je usnjenih natikačev, copatov in nasploh izdelkov iz usnja kar veliko. Vsekakor pa je na tunizijskih tržnicah potrebno nujno "scenkat" oz. zbarantati za do 5x, 6x nižjo ceno kot ti jo postavijo. Pa še bo obstajalo vprašanje če nisi plačal več kot nekdo drug. Na koncu se ti zdi smešno, a tako je.

"Hello. English? French? Deutch? Ruski? Slovenija. Oooo Slovenija, non capitalist. My friend. Come into my shop. No thank you. Just kuken my friend. No, no thanks. Mister, do you know what does agnopiescklk mean in english? No. Ok, come into my shop and I show you. Take your time. I will not buy anything. Mister, just look, just kuken" Tako nekako poteka dialog pred vsako trgovinico v dolgi ulici. Uporabijo vsemogoče načine, da te spravijo v trgovino kjer te potem poskušajo prepričati da kupiš kakšno reč. "How much is this? Hmm 100 dinar just for you my friend, just because you are Slovenija. No, no this is to much. Bye. No, no wait mister. 80 dinar. No, no. What is you maximal price mister? I give you 10 dinar for this. 10 dinar? Don't kill me. Sabotage. Ok bye. No, no mister. how much you can give. I said 10 dinar. Ok mister 60 dinar, good for you, good for me. No, bye. Mister please, don't go. Mister 50 dinar. No, I give you 15 dinar that is my maximal price. Nooo, sabotage,... Ok, bye. Mister 40 dinar.... 30 dinar mister.... Ok I give you 20 dinar. No let's say 30 dinar. No 20 dinar or nothing. OK mister, just because you are my friend and come from Slovenija, non capitalist." Evo točno tako izgleda nakup. Sicer imaš slabo vest kako zelo si zbil ceno, a zanjga je to še vedno zaslužek. Enega bogatega Nemca "nategne" drugemu da lahko isto reč skoraj zastonj. Ni računa, ni davka. je zgolj barantanje in uživanje arabske tradicije. Tu vidite kako dva turista kupujeta pladnje, na katerega ti pred očmi vkleejo njihove motive. V očeh trgovca pa lahko vidite točno to kar sem vam tu napisal.

Mešanje ameriaknizacije in preteklosti. Ponujajo ti kokice na vsakegm tretjem vogalu ulice.

Sem šel na večerni dogodek uprizoritve tradicionalne tunizijske poroke. Resnici na ljubo mi je od vsega dogodka ta fotografija še najbolj cool. Saj imam ženske v tradicionalnih oblačilih. Ampak sem bil kar malo razočaran nad vsem skupaj. Čist industrija.

fotografija nastala v oazi Chebika. Kjer kopljejo minerale potem pa jih takole prodajajo tujcem.

Zopet prizor iz ulice. Mali se mi je zasmilil. Sem govoril z jegovim nekaj let starejšim bratom in je rekel, da mora delati, če želi preživeti. Mali s kladivcem in šilom vkleše ime v krožniček z ornamentom, direktno pred očmi turista. Dal sem mu en dinar in ga fotografiral. Potem pa sem šel naprej po nakupovalni ulici. Njegov oče in hkrati lastnik trgovine je pritekel za mano in mi stiskal roko ter se mi zahvaljeval. Takrat me je pa kar malo stisnilo. Jaz doma sfrčkam 10, 20 50 € za totalne traparije, tu pa je oče vidno srečen ko dam njegovemu sinu 1 dinar. Noro.

Ostanki starega mesta Kartagina, preden je prišla invazija Rimljanov in so uničili vse, zažgali in vsako opeko oziroma kamen poravnali s tlemi. Za nameček so vse rodovitne pokrajine posuli s soljo, da ne bi nikoli več kaj rodovitnega zrastlo. A to še ni vse...

Čez 100 let pridejo Rimljani nazaj in naredijo svoje novo mesto, novo kartagino s svojo kulturo. Prizor posnet pod enim obokom na ruševinah starega rimljanskega mesta Kartagina.

Rimljanski amfiteater, tretji največji na svetu, takoj za Kolosejem in tistim v Veroni. Granate 2. svetovne vojne uničile del amfiteatra. Sredinski temen pas so bila kot nekakšna vrata kamor so pometali razkosane gladiatore. stranska dva manjša pa kot vrata kjer so živali prihajale na površje.

Hodniki pod tribunami. Veličasten, a skrivnosten.

V podzemlju. Pod prizoriščem masakra. pogled navzgor, proti svetlobi, ko so se zgornja vrata odprla, so notri padala razčetverjena trupla, vse skupaj pa je prelila kri. Shrljivka.
Neustrašni gladiator. Ja valda, ne me sezuvat. :)
Mesnice! To kar ob glavni prometni cesti, na vročini. Brez problema. Koliko želiš? Dva ali tri kose? za grill ali za omakco? :)

Kamelja glava čaka na kupca. Konec delovnega dne.

Slavni metin čaj. Prideš iz puščave, popiješ takle kozarček vročega, sladkega metinega čaja in si prerojen. Neverjetno, a resnično.

No, tole je pa "sodobna" bencinska postaja na jugu Tunizije. Tunizija sicer pridobi dovolj bencina za to kar potrebuje. Cena bencina za liter je 1,1 dinarja. Na jugu pa prebivali kupujejo bencin v Libiji za 0,2 dinarja in ga v Tuniziji prodajajo za 0,5 dinarja. Sicer države ve za to, a jim pusti, da vsaj malo zaslužijo.

Bencinska postja.

Troglodidi. Stanovanja izkopana v zemljo. Sredi ničesar, kjer vročina nažigo ko prasica, kjer ne vidiš konca, kjer ni vode živi še približno 500 družin ki živijo v takoimenovanih troglodidih. Kot neke vrste vrtače ki imejo rove.

Pozdrav gazde. Nekaj teh družin dovoli prihod turistov, saj tako nekaj zaslužijo.
Spalnica.
Žensa melje žito.
Shramba.
Otroška soba. Ravno pri učenju matematike, resno.

Pokrajina kjer so snemali film Star wars.

Poziraje.... Veter pa mi je nažigu v ledvica da sem skoraj iz kamna padel.

Tipično naselje sredi... ničesar.

Palmice.
Sahara Douz. Sem kot pravi jezdec kamel. Pripravljen na karavano.

Fotka vodiča, potem pa fotoaparat takoj v ruzak. Je bil blag vetrc in to je direkt smrt za fotoaparat. Poslikal sem še druge člane moje odprave, mene je pa itak fotkal lokalc, kjer sem potem kupil fotko. Murphy obstaja, je baterija ixusa prekinla življenjsko pot ravno ko smo zajahali dromedarja - kamelo.

Sončni vzhod na slanem jezeru "Šotelžerit". Ne znam napisat. Takole nekako se izgovori. V prvem planu pa je saharska vrtnica, ki je narejena iz peska in soli. Kar vidite v daljavi je slano jezero. Lahko je vse poplavljeno, lahko je samo sol in pesek.

Vožnja z jeepi. Ničhudega sluteč zagledaš znak, da je potrebno previdno voziti, ker so v bližini kamele. Kamele imajo odlično orientacijo in ko jo trgovci spustijo v naravo se gibljejo samo v radiju 6 km. Zdržijo pa tudi do pol leta brez hrane, če dobijo vodo.

Ja a ni srčkana?! Slikano iz jeepa.

Kot pri nas ovce in krave, pri njih kamele. Juhu.

Kaktusi. Veliki do 3-4 metre te spremljajo ob cesti. Sadež vijoličaste barve je užiten. Sem ga probal. Full fajn, samo veliko pešk ima.

Ulični modrijani. Edini napor v celem dnevu jim je, da se prestavijo v senco, ko posije sonce. Ves čas pa klepetajo. Imajo pa super navado. V kolikor se skregajo, se kregajo toliko časa, da pridejo do rešitve, si po koncu podajo roke in nadaljujejo klepet. Če bi to vsi delali, ne bi bilo vojn. Ali pač.

Mrkogledi prebivalec v oazi. Slikan sredi moške družbe. Ko so me opazili so me začeli opravljati in grdo gledati. Pff pa me ni bilo več pred njihovo obličje.
V levem kotu fotografije vidite grobnico imenovano Maribu. Tu so pokopavali veljake, ki so ustanovili mesto.

Prizor iz "botaničnega vrta" kraju Žerit. Uprizoritev obiranja dateljnovih palm. Fenomenalno je to, da je je fant povzpel po palmi kot opica in se spustil na tla po palminih listih.

Fatimia roka kot trkalo na vhodnih vratih. Fatima je bila hči Mohameda, če sem si prav zapomnil. To predstavlja srečo.

Izjemno zanimivi portali. A sem se prepozno spomnil, da bi jih že prej fotografiral, tako da jih je le nekaj malega.






Palmiceeeeee. :) Finito! Drugo leto pa... Popotovanje po Grčiji pomoje.