Pa poglejmo skozi okno. O ti mater... Vse je še naluknjano kot švicarski sir. Si predstavljaš, da si v bloku, trepetaš v kotu in poslušaš presketanje. Človek to ni dež, to je ratatatata v stranico tvojega bloka.
Ta fotografija se mi zdi pa svetovna. Gre za globoko sporočilnost fotografije. Ne pozabite, da je most povezava med muslimanskim in katoliškim delom Mostarja. Kaj hitro pa opaziš ženske odete v rute, muslimanke na nasprotni strani. Vbistvu si ne predstavljam tako dobro kako izgleda takšno sovraštvo in življenje v takem mestu. Miselnost, da pri njih ne bo vojne saj je mešanica verstev je bila zgolj izgubljena in utopljena iluzija. Zvok tankovskih gosenic, odmev granat in sliovito periodično ratata-tanje je oskrunilo tudi Mostarsko dušo. Most je bil porušen leta 1993 in dokončno obnovljen ter restavriran po starih načrtih v letu 2004.
Vsekakor pa naj bo tudi kakšna pozitivna. Ob našem obisku Mostarja smo naleteli ravno na skoke iz mostu. Pogumno! Višina je kar strahzbujajoča. Tudi Slovenci so bili med skakalci.
Banka. Oziroma ostanki nekdanje banke.
Umetniške slikarije v notranjosti.
Popisano, porisano, uničeno, zasmeteno, igle vsepovsod, ostuden vonj in sumljivi pogledi.
Mali fantič sedi dan za dnem na ulici in prosi za drobiž. Daš mu nekaj kar ti pade iz žepa in je presrečen, tebe pa gane kar v precejšnje globine tvoje zavesti. Ampak greš naprej in si nevede zatisneš oči.
Marija. Enake želje, enako upanje, enaka vizija, enake potrebe,... kot ti. A ona je bogatejša še za nekaj več. V sebi nosi poleg tega kar ti še neopisljivo in skelečo bolečino. Izgubila je očeta. Kako? Bil je ustreljen v policijskem avtomobilu, bil je policaj. Njen pogled sega skozi okno preluknjanega bloka s strašljivim stopniščem tja daleč čez oblake, tja v neskončnost. Pogreša svojega očeta, Slovenca. Ampak zoper tega ne more nič, lahko le stisne pesti in gre naprej.
Optimizen neskončen, a bridkost je plašč. Tatoo na njeni roki pa pomeni "oče". Ne pretiravam, ampak povem to kar človek začuti, ko se mu pred očmi vrstijo podobe in besede.
"Stop the war!" Malce fotografskega izživljanja in prikazovanja Mostarske zgodbe.
Izlet v Medjugorje. Kraj kjer so neskončne molitve vpile v nebo prošnjo po miru.
Križ. Jezus v podobi. Nad njim pa bedi Marija. Mati. Kaj čem goorit, saj fotografija vse pove.
Že iščem naslednji kraj kjer lahko se zgodba nariše kar sama. Hvala Mariji za dovoljenje za objavo fotografij.
8 komentarjev:
Aleš tole si pa noro dobr napisu in posliku... res fuuuullllll dobr...... še več takih objav....:):):)... če sam hodiš po mestu ne opaziš kaj vse skriva to čarobno mesto Mostar
Zelo sporočilne fotke, tista z mostom je pa zmagovalna. Res se vidi, da je fotkano z glavo. Še več takšnih.
Aleš, kapo dol. Kar pri srcu me je stiskalo, ko sem gledala in brala tvoje komentarje. Tudi sama sem bila priča le bombnemu napadu in tisti srah je zopet preplavil moje telo ali je coče se živ ali ne? Ga bom še kdaj videla, objela ...?
In spomnim se, kako sem vsak večer molila,da bi se oče vrnil, kljub temu, da so letala šibala nad mojo glavo in streljalo je tudi vse naokrog.
Zelo lep prispevek.
Tici
o, Aleš. Ja, mostar je tud name naredil vtis. Eno najlepših mest bosne. Moram še kolegu predlagat, ki gre v Medžegorje kmal, naj se še v Mostarju ustavi. Hvala, da si me spomnil. :)
Ja, itak hude fotke!
Me veseli, da vam je objava Mostar všeč. Sam sem bil zelo navdušen nad mestom in nad samim fotografiranjem v tem kraju. Vse se mi je zdelo tako sporočilno, kot da mi vsak kotiček ulice nekaj želi povedat. Ne rečem, ponoči nas je kar malo skrbelo za avtomobile, čeprav smo ga imeli parkiranega poleg policijske postaje, pa vendar. Ja, vsekakor priporočam ogled Mostarja.
Fantastično, dvakrat sem ji pregledal. Najbolj mi je všeč tista z stop znakom ter porušeno zgradbo v ozadju. Ta mi je res posebna in fantastična, tako kot tudi celota.
Dobre fotke! Še sploh me zadenejo, ker sem bila tudi sama v Mostarju pred dobrim tednom in so mi vsi ti prizori še sveže zarezani v spomin. Človeka res pretrese.
Lp!
Moj oče prihaja iz Mostara. Njegov bratranec se je boril za HVO in sem imel priložnost poslušat kaj se je dogajalo med vojno. Rečem lahko samo to, da vsake oči so neki druzga vidle in nikoli ne bo vse jasno.
Objavite komentar