In memoriam: BAR 2 - Epizoda 1

Reality show. Hmm. Za moje pojme new age trikotnik psihologije, marketinga in socializacije. Kaj imam jaz tu? 3 meseci intenzivnega fotografiranja, 3 meseci palete čustev, 3 meseci spoznavanja nastajanja reality showa, 3 meseci... resničnostnega šova. Izurjen tandem Aleš Hostnik in Vito Zgonc je 3 mesece zamrzoval trenutke za ljudstvo željno resničnostnih zgodb. Ob mapi s fotografijami bi vam lahko napisal celostransko zgodbo. Kdor je delal na kakšnem tako obsežnem projektu ve, da je to pisan mozaik, dramatičen labirint in lepljenka iz raztrganih koščkov pisanih revij. Malce poetično, pa vendar.

Ne boste verjeli, še vedno je izpitno obdobje in še vedno me čaka gora literature. Zategadelj zgolj fotografije iz arhiva. Brskam v ogromni mapi z naslovom BAR2. Postal vam bom nekatere fotografije, ki se meni zdijo zanimive in morda celo niso bile objavljene. Fotografije bodo prijalaje na blog kontinuirano.

Naletel sem na fotografijo, ki me je zelo nagovorila. Barovci so šli na zdravniški pregled. Odvzem krvi, za mnoge strašljivke, za nekatere srhljivka, so pa ljudje, ki to mirno prenesejo. Meni osebno tudi ni ravno prisrcu takšno poseganje v moje telo. Tokrat, v tej obliki sploh ni važno katera BARovka je to. Poanta je v zgodbi fotografije. Tale zdravnica je bila sicer prijazna ampak roke so se ji tresle še bolj kot kakšnemu revčku pred javnim nastopanjem. Vidla je pa tudi bolj na pol. Skratka, še mene je srh preletaval. Škoda, da ne moremo kri darovat kar preko elektronske pošte in bi jo dodali kot priponko. :)

Ok. Takole se je pa vse skupaj začelo. Prva naloga, prva reportaža. Uuu lažem. Pred tem sem fotkal Gasperja v bolnici, barovce skupinsko in stanovanje z podrobnostmi za PR potrebe. Kmalu za tem so tovrstne fotografije poplavile revije in časopise, seveda je v ozadju povsem kapitalistični namen. Homo racionalis, kakopak!?!
Zbor ekipe ob 5.00 pred stavbo POP TV" Ekipa se je v precej zglednem času zbrala, izjemno zgodnji uri navkljub. BAR avto odpelje in se ustavi pred stanovanjem. In kaj sledi? Tako kot to jutro, tako je bilo vsakokrat, ko so imeli izlete, naloge in izzive v jutranjih urah. Po svoje logično, saj so delali do jutranjih ur. Ampak vseeno dolgo in dolgočasno čakanje pred stavbo in razdiranje praznih šal, zmrzovaje pred vrati ter pogovori nevredni počenega groša niso bili ravno človeku pogodu. Ampak kaj hočemo, to je magični pojem "reality"!
Skratka. Sedimo v avto in se peljemo proti Kopru. Gašper je dobil nalogo biti gasilec za en dan. Izbrali so ga gledalci. Naj vas spomnim, imel je poškodovano koleno. Neizpodbitno drži, da mora biti gasilec v kondicijski pripravljenosti. Ravno zato je Gašper moral opraviti jutranji tek, fitnes trenutke, poligon lekcijo in izobraževalne minute. Je poba nekajkrat kar pošteno moral zadihat.

Spoznavanje z gasilskim aa-uiuiuiuiuiuiu-uuu voznim parkom. Odpri pokrov, razpelji cev, odvij ventile, drži močno, .... Nekaj v tem smislu je bilo moč slišati. Ne spomnim se več kaj je bilo povedanega glede reakcijskega časa, vendar slišal sem, da ima Ljubljanska brigada cca. 60 sekund za izhod. Verjamem, da je bila tole kar težka naloga za Gašperja. Spuščati se po gasilski "štangi", nositi težko opremo, dihati kisik iz bombule. Že skoraj na koncu ... Takrat pa četudi verjetno ne bo priznal, se je kar malce "usral". Klic, sporočilo, panika, pfff in že smo na poti. "Gašper, zares gre, z nami greš!" Garaže se odpirajo, sirene tulijo BAR ekipa pa v nizkem štartu. Z nadvse tulečimi sirenami in utripajočimi lučmi smo drveli po avtocesti, skozi križišča, čez rdečo luč in polno črto. Viu-viu-viu-viu. BAR avto pa za njimi. Noro dober občutek. Prišlu smo "nekam", kjer je dejansko gorela hiša in dim se je valil na okoli. Akcijaaaaaaaa. "No, Gašper, vidiš takole nekako potekajo naše reševalne akcije. Tole je bila zgolj vaja in plastična 3D ponazoritev našega dela z dvignjenim adrenalinom." Skupinsko fotkanje, poslovilne besede in šus proti Ljubljani.

Ta fotka je bila posneta nekje Bogu za hrbtom v divjini ob močvirnatem jezeru, zneznansko ogromno vlage v zraku in meglicami. Totalna divjina. Meni je fotka posvoje zanimiva. Naj pa vam povem še karakteristike fotografije. Fotoaparat Canon EOS 20D, čas 1/60, zaslonka f/2.8, goričnica 200mm, ISO 3200. Pa še fotkal sem iz roke in z nogami v blatu :) Posneto že proti koncu showa, ko sta bila samo še dva kandidata. Izmed preostalih dveh je bil mladenič na fotografiji moj favorit. Lahko vam povem, da je bilo mraz ko svina. Temno pa ko v rogu.

Hoja po žerjavici. Silhuete so BARovci. Njihov woodoo maestro jih je odlično zmotiviral. Sem se počutil kot pri indijancih. Vbistvu se poglobiš vase, umiriš negativno energijo in utrdiš vero v uspeh.

Negotovost se je stopnjevala. Oblak dvomov se je gostil nad njihovimi glavami. Bi ali ne bi? Imam dovolj poguma? Ufff. Na zunaj vsi korajšni, v njih bitu pa je odzvanjal strah.

Ritualni ples okoli ognja. Bose noge in misli tam daleč stran. Die Meditationubungen...

Vedno vse ozvočeno, posneto in zabeleženo. V oddaji reportaža dolga 3-5 minut, traku posnetega za 7-10 ur. Kilometri traku. Še dobro, da jaz lahko vsakič znova resetiram spominsko kartico :)