17.8.07

Tunizija. Zgovorna in skrivnostna.

Letališče Brnik aja pomota, letališče Jožeta Pučnika (fotografija v prejšjem postu) in obvezno jutranja kavica, kot del potovalnega rituala. Vedno za isto mizo, vedo na istem stolu. :) Let v mesto Monastir.

Letališče v Tuniziji. Monastir. Takoj sem začutil drugačnost. Dolge kolone in zmešani koktejl narodnosti, barv, veroizpovedi,... Obvezno ožigosanje s štampiljko v nov biometrični pasuž.Priznam, da so oči kar malce švigale naokoli zaradi tolike raznolikosti. Slikal sem zdolgočasenega uradnika, kako štanca štampiljke v potne liste, mrko gleda in samo nekaj potiho govori sebi v brk. Slike nisem objavil za sak slučaj, saj sem imel opravka s policijo zaradi tega posnetka.


"O sveta božja pomagavka, sedem križev in težav,..." kako to delajo s prtljago. Moji potovalki so odtrgali ročaj. To leti vsevprek in boom na tekoči trak, kjer vsi napeto čakamo na svojo prtljago.

Vožnja v Hammamet. Avtomobilov je sicer kar veliko, a razkorak med bogatimi lastniki hotelskih kompleksov in revnimi mimobežnimi posamezniki je izjemen. Muslimanski svet. Ženske zavite v rute. Tunizija najbolj liberalna muslimanska država. Še moliti jim ni več potrebno 5x na dan, saj vse molitve lahko združijo v eno večerno. Veljavnost ženska = moški kar je bil velik korak k ureditvi družbe.

Standard za voznike: odprto voznikovo in sopotnikovo okno, naslovnjena roka na avto. Bi rekel, da kar 95% avtomobilov zaznamuje ta simbol. Imajo celo neke vrste sporazumevanje z rokami. Svašta. Aja, da ne govorim, da sem se peljal po meni zdeče se dvopasovni cesti (sicer kaj je to obnova črt na cesti še niso vzeli pomoje) na kateri se brez problema peljejo tudi do 4 avtomobili vzporedno. Prehitevanje po levi in desni je vsakdanje. Je pa nekaj. Taksisti so zelo dobri vozniki. Res se ti sproži veliko adrenalina med vožnjo, a vseeno imaš nek varen občutek v tistih rumenih taxijih, ki jih je skoraj polovico voznega parka. Za občutek je 8km prišlo 6 tunizijskih dinarjev kar znaša 3,5 evrskega premoženja.

Ženske zavite v rute (se opravičujem, ker se ne spomnim točnega izraza za to) se kar precej skrivajo, če pa se ne, pa za njimi hodi kak temnopolt možakar, črnih obrvi, peklenskih oči, z odpeto srajco in še s kakšnim prijateljem, tako da te je kar malce strah fotografirati direktno tako gospo. Sej ne rečem, mogoče bi lahko kakšni rekel, pa mi je bilo malce nelagodno.

Tunizijski stari ata ob jutru nadzoruje promet in si ogleduje kaj se dogaja. V ozadju pa pripravljajo tržnico za prodajo lubenic in melon. Posnetek narejen na ogromnem rondoju.

Temperature se vrtijo okoli 45 stopinj in zato mora evropski človek neprestano nekaj piti, sicer lahko kar hitro postane utrujen. Tega se zavedajo tudi stanovalci v najbolj trgovsko pomembnih uličicah, kjer ti lahko prodajo tudi plastenko vode iz posode z ledom. Sicer izgleda kot da me pozdravlja, v resnici pa me je nagnal in v zameno želel še denar. Itak sem mu dal tisti dinar, ker sem ga že čist vsakemu. Kar je na tej fotografiji malce neokusno je to, da morajo otroci v že zelo mladih letih delati po cele dneve, da lahko preživijo. Povprečna plača je 250€. Koliko pa je v Sloveniji? 800€?

Nekaj za ženske predstavnice. Vsekakor je usnjenih natikačev, copatov in nasploh izdelkov iz usnja kar veliko. Vsekakor pa je na tunizijskih tržnicah potrebno nujno "scenkat" oz. zbarantati za do 5x, 6x nižjo ceno kot ti jo postavijo. Pa še bo obstajalo vprašanje če nisi plačal več kot nekdo drug. Na koncu se ti zdi smešno, a tako je.

"Hello. English? French? Deutch? Ruski? Slovenija. Oooo Slovenija, non capitalist. My friend. Come into my shop. No thank you. Just kuken my friend. No, no thanks. Mister, do you know what does agnopiescklk mean in english? No. Ok, come into my shop and I show you. Take your time. I will not buy anything. Mister, just look, just kuken" Tako nekako poteka dialog pred vsako trgovinico v dolgi ulici. Uporabijo vsemogoče načine, da te spravijo v trgovino kjer te potem poskušajo prepričati da kupiš kakšno reč. "How much is this? Hmm 100 dinar just for you my friend, just because you are Slovenija. No, no this is to much. Bye. No, no wait mister. 80 dinar. No, no. What is you maximal price mister? I give you 10 dinar for this. 10 dinar? Don't kill me. Sabotage. Ok bye. No, no mister. how much you can give. I said 10 dinar. Ok mister 60 dinar, good for you, good for me. No, bye. Mister please, don't go. Mister 50 dinar. No, I give you 15 dinar that is my maximal price. Nooo, sabotage,... Ok, bye. Mister 40 dinar.... 30 dinar mister.... Ok I give you 20 dinar. No let's say 30 dinar. No 20 dinar or nothing. OK mister, just because you are my friend and come from Slovenija, non capitalist." Evo točno tako izgleda nakup. Sicer imaš slabo vest kako zelo si zbil ceno, a zanjga je to še vedno zaslužek. Enega bogatega Nemca "nategne" drugemu da lahko isto reč skoraj zastonj. Ni računa, ni davka. je zgolj barantanje in uživanje arabske tradicije. Tu vidite kako dva turista kupujeta pladnje, na katerega ti pred očmi vkleejo njihove motive. V očeh trgovca pa lahko vidite točno to kar sem vam tu napisal.

Mešanje ameriaknizacije in preteklosti. Ponujajo ti kokice na vsakegm tretjem vogalu ulice.

Sem šel na večerni dogodek uprizoritve tradicionalne tunizijske poroke. Resnici na ljubo mi je od vsega dogodka ta fotografija še najbolj cool. Saj imam ženske v tradicionalnih oblačilih. Ampak sem bil kar malo razočaran nad vsem skupaj. Čist industrija.

fotografija nastala v oazi Chebika. Kjer kopljejo minerale potem pa jih takole prodajajo tujcem.

Zopet prizor iz ulice. Mali se mi je zasmilil. Sem govoril z jegovim nekaj let starejšim bratom in je rekel, da mora delati, če želi preživeti. Mali s kladivcem in šilom vkleše ime v krožniček z ornamentom, direktno pred očmi turista. Dal sem mu en dinar in ga fotografiral. Potem pa sem šel naprej po nakupovalni ulici. Njegov oče in hkrati lastnik trgovine je pritekel za mano in mi stiskal roko ter se mi zahvaljeval. Takrat me je pa kar malo stisnilo. Jaz doma sfrčkam 10, 20 50 € za totalne traparije, tu pa je oče vidno srečen ko dam njegovemu sinu 1 dinar. Noro.

Ostanki starega mesta Kartagina, preden je prišla invazija Rimljanov in so uničili vse, zažgali in vsako opeko oziroma kamen poravnali s tlemi. Za nameček so vse rodovitne pokrajine posuli s soljo, da ne bi nikoli več kaj rodovitnega zrastlo. A to še ni vse...

Čez 100 let pridejo Rimljani nazaj in naredijo svoje novo mesto, novo kartagino s svojo kulturo. Prizor posnet pod enim obokom na ruševinah starega rimljanskega mesta Kartagina.

Rimljanski amfiteater, tretji največji na svetu, takoj za Kolosejem in tistim v Veroni. Granate 2. svetovne vojne uničile del amfiteatra. Sredinski temen pas so bila kot nekakšna vrata kamor so pometali razkosane gladiatore. stranska dva manjša pa kot vrata kjer so živali prihajale na površje.

Hodniki pod tribunami. Veličasten, a skrivnosten.

V podzemlju. Pod prizoriščem masakra. pogled navzgor, proti svetlobi, ko so se zgornja vrata odprla, so notri padala razčetverjena trupla, vse skupaj pa je prelila kri. Shrljivka.
Neustrašni gladiator. Ja valda, ne me sezuvat. :)
Mesnice! To kar ob glavni prometni cesti, na vročini. Brez problema. Koliko želiš? Dva ali tri kose? za grill ali za omakco? :)

Kamelja glava čaka na kupca. Konec delovnega dne.

Slavni metin čaj. Prideš iz puščave, popiješ takle kozarček vročega, sladkega metinega čaja in si prerojen. Neverjetno, a resnično.

No, tole je pa "sodobna" bencinska postaja na jugu Tunizije. Tunizija sicer pridobi dovolj bencina za to kar potrebuje. Cena bencina za liter je 1,1 dinarja. Na jugu pa prebivali kupujejo bencin v Libiji za 0,2 dinarja in ga v Tuniziji prodajajo za 0,5 dinarja. Sicer države ve za to, a jim pusti, da vsaj malo zaslužijo.

Bencinska postja.

Troglodidi. Stanovanja izkopana v zemljo. Sredi ničesar, kjer vročina nažigo ko prasica, kjer ne vidiš konca, kjer ni vode živi še približno 500 družin ki živijo v takoimenovanih troglodidih. Kot neke vrste vrtače ki imejo rove.

Pozdrav gazde. Nekaj teh družin dovoli prihod turistov, saj tako nekaj zaslužijo.
Spalnica.
Žensa melje žito.
Shramba.
Otroška soba. Ravno pri učenju matematike, resno.

Pokrajina kjer so snemali film Star wars.

Poziraje.... Veter pa mi je nažigu v ledvica da sem skoraj iz kamna padel.

Tipično naselje sredi... ničesar.

Palmice.
Sahara Douz. Sem kot pravi jezdec kamel. Pripravljen na karavano.

Fotka vodiča, potem pa fotoaparat takoj v ruzak. Je bil blag vetrc in to je direkt smrt za fotoaparat. Poslikal sem še druge člane moje odprave, mene je pa itak fotkal lokalc, kjer sem potem kupil fotko. Murphy obstaja, je baterija ixusa prekinla življenjsko pot ravno ko smo zajahali dromedarja - kamelo.

Sončni vzhod na slanem jezeru "Šotelžerit". Ne znam napisat. Takole nekako se izgovori. V prvem planu pa je saharska vrtnica, ki je narejena iz peska in soli. Kar vidite v daljavi je slano jezero. Lahko je vse poplavljeno, lahko je samo sol in pesek.

Vožnja z jeepi. Ničhudega sluteč zagledaš znak, da je potrebno previdno voziti, ker so v bližini kamele. Kamele imajo odlično orientacijo in ko jo trgovci spustijo v naravo se gibljejo samo v radiju 6 km. Zdržijo pa tudi do pol leta brez hrane, če dobijo vodo.

Ja a ni srčkana?! Slikano iz jeepa.

Kot pri nas ovce in krave, pri njih kamele. Juhu.

Kaktusi. Veliki do 3-4 metre te spremljajo ob cesti. Sadež vijoličaste barve je užiten. Sem ga probal. Full fajn, samo veliko pešk ima.

Ulični modrijani. Edini napor v celem dnevu jim je, da se prestavijo v senco, ko posije sonce. Ves čas pa klepetajo. Imajo pa super navado. V kolikor se skregajo, se kregajo toliko časa, da pridejo do rešitve, si po koncu podajo roke in nadaljujejo klepet. Če bi to vsi delali, ne bi bilo vojn. Ali pač.

Mrkogledi prebivalec v oazi. Slikan sredi moške družbe. Ko so me opazili so me začeli opravljati in grdo gledati. Pff pa me ni bilo več pred njihovo obličje.
V levem kotu fotografije vidite grobnico imenovano Maribu. Tu so pokopavali veljake, ki so ustanovili mesto.

Prizor iz "botaničnega vrta" kraju Žerit. Uprizoritev obiranja dateljnovih palm. Fenomenalno je to, da je je fant povzpel po palmi kot opica in se spustil na tla po palminih listih.

Fatimia roka kot trkalo na vhodnih vratih. Fatima je bila hči Mohameda, če sem si prav zapomnil. To predstavlja srečo.

Izjemno zanimivi portali. A sem se prepozno spomnil, da bi jih že prej fotografiral, tako da jih je le nekaj malega.






Palmiceeeeee. :) Finito! Drugo leto pa... Popotovanje po Grčiji pomoje.


11 komentarjev:

Kreg pravi ...

Super fotke, zelo barvite :)

matias pravi ...

bil kake 10, 15 let nazaj, pa je še vedno vse isto, heh.. .celo tisto zeleno omaro še imajo v shrambi :)

OLKI pravi ...

nice potopisek, nice...

sekundek pravi ...

Super prebrat še od drugih, takšna "drugačna" potovanja. Splo ko vidiš stvari, ki so daleč od našega vsakdana.

Anamari pravi ...

O suprca mene je tale Tunizija čist navdušla......... bo treba it pogledat, res ful lepe fotke...bravo, bravo:)pridn si bil tudi na dopustu...

Anonimni pravi ...

Ola! Lepe slike in komentarji.
Tunizija se tudi mene caka, kljub temu, da me ze lep cas vlece v Maroko.
Drugace pa hvala za komentar na temo Pgoresam... moje slike so samo tri, vse ostalo od človeka, ki sem ga malo ucila kako se slika-tretine mu delajo tezave sva kar skupno ugotovila.Oglasi se se kaj na moji strani.
Lepo mi bodi, Tici

maja h. pravi ...

sem si jih že prejšnjič ogledala, ko si dal gor, pa ni bilo časa za komentar. lušno si se mel, vidim. :) čestitke za fotke.

Ales Hostnik pravi ...

Oo, hvala vam za komentarje. Vedno sem vsakega komentarja zeloo vesel. Ja bilo je res hudo dobr. Precej bolj prvinsko kot pa v Turčiji. Priporočam vsekakor. Ampak res, kdor bo šel, naj ne bo samo v hotelu, ker je to brez veze. Pejte ven, med ljudi... tam boste doživeli vse najlepše.

sanja pravi ...

cau,

tole je bilo vse skupaj zelo poucno,
trenutno se odlocama al boma sla v tunizijo al v turcijo, in malo iscem razlike
ti torej priporocas tunizijo? s cim pa ste to potovali? in preko katere agencije si sel? pa recimo v katerem hotelu ste spali?
ker recimo turcija more bit tut lepa, ampak mislim da je iz antalje malo dalec do vseh znamenitosti? ali se mogoce motim? reda bi malo uzivala in predvsem spoznala drzavo v katero potujem, zato pac nabiram kar se da veliko infomacij ;)

Ales Hostnik pravi ...

Če si avanturist, potem ti priporočam Tunizijo, če pa si zgolj užitkar potem Turčijo. V Tunizijo sem šel z Kompasom, v Turčijo pa z Globtourjem. Moram priznat, da sem bil pri obeh agencijah zelo zadovoljen z vodenjem. V Turčiji ti vsekakor priporočam izlet v Pamukale, ker če tega ne vidiš ni tako zanimivo. Pa ne gre za ogled Pamukal, ampak celotne pokrajine na poti,... V Turčiji sem bil v mestu Kemer, hotel Turkiz, v Tuniziji pa mesto Hammamet, hotel Paradis. V kolikor bi te še kaj zanimalo, mi piši na mejl.

Marjan pravi ...

Res lepe fotke, bil sem precej časa nazaj, pa ne ravno na čisto istih stvareh, ampak me je ta kulturna razlika, ki jo doživiš kar presunila in to je ravno namen potovanj, da vidiš nekaj novega, česar drugače ne bi.